Zadnjih 10 let, ko sanjam o selitvi v tujino, me vedno znova bega ena stvar. Vedno se mi je zdelo neumno, da če greš ven živet, je vsem logično, da ko dobiš dopust, ga izkoristiš za vrnitev domov. Zakaj? Če ti že v prvi vrsti ni za živet tukaj, zakaj bi se moral za vsak praznik in dopust vračat nazaj domov? Če razmišljaš o selitvi v tujino, mislim, da si že po naravi takšen človek, ki rad potuje. In če se odseliš v tujino, ter se vračaš za vsak dopust domov, so ti potovanja in raziskovanja drugih koncev sveta nato na nek način “odvzeta”. Če se pa ne vrneš domov, pa ljudje zamerijo, saj izpade, kot da nimaš rad svoje družine in prijateljev in se jim zaradi tega zdiš čuden. Tako, kot sem se jaz zdel večini, ker nisem prišel nazaj v Slovenijo za božič. In za novo leto. Če so pritiski preveliki in jim lažje podležeš, je potemtakem res najboljše, da ostaneš v Sloveniji in hodiš na dopust vsako leto drugam.
Če nimaš prikolice v Puli, seveda.
Vsi ti na začetku tudi na veliko obljubljajo, da te bodo prišli obiskati. Če se nisi preselil iz Maribora v Graz ali v Ljubljano, lahko gladko pozabiš na te obljube. Prišli bodo zelo redki. Pogosteje bodo prišli izgovori, da so stroški preveliki, da ni dopusta, da ni tega, ni onega. “Sej pa itak prideš kmalu nazaj v Slovenijo, pa bomo takrat šli na kakšno pivo, ne? Do takrat pa bomo na Skypu…”
In ja, tudi čas za video pogovor preko Skypa postane problem. Na koncu koncev si vzamejo čas le dva ali trije prijatelji, starši in nekaj članov ožje družine. Niti večini članov družine se na koncu ne da ubadat s tem. Sprva so to bile samo zgodbice, ko se pa dejansko odseliš, pa to postane realnost, ki je vredna premisleka.
Zelo dober predlog, ki mi ga je svetovala prijateljica M. je, da se dobite “na pol poti”. V mojem primeru bi lahko bil to enkrat London, drugič Glasgow, tretjič Pariz, … Se menjavajo lokacije in imajo tako vsi nekaj od tega. Tisti, ki si tega res želijo, se bodo že potrudili 😉
Prav živo se spomnim, ko sta me starša zapeljala na Dunajsko letališče, mi je mama pred odhodom rekla, da mi ne bo vse z rožicami postlano. Vem mama, to sem v bistvu tudi hotel in se pripravljal na to. To je glih izziv, da vidiš iz kakšnega testa si, česa vse si sposoben. Če nisi tip človeka, ki rabi izzive, potem itak nikoli ne razmišljaš resno o selitvi. Sam sem pa že od nekdaj bil za hardcore izkušnje: tekmovanje v apnei ali zadrževanju sape pod vodo; moj prvi bungy skok je bil iz 216m in ne iz 50 ali 80m in potem postopoma višje; moj prvi skok s padalom ni bil v tandemu, ampak sem bil popolnoma sam; …
If you do it, do it the hard way 😉
tuhtarije.wordpress.com 
V življenju je pač tako, da se poti med ljudmi kdaj pa kdaj tudi razidejo. In velike razdalje le redko pripomorejo k ohranjanju stikov. Žal. Saj poznaš pregovor “Daleč od oči, daleč od srca.”
Se pa povsem strinjam s tem, kar si napisal. Svet je velik in dejstvo, da si se iz rodne domovine preselil v drugo državo, ne pomeni, da se tam tvoje raziskovanje sveta konča in boš dopuste porabljal za obiskovanje rodne grude.
Ne vem pa, če tiste puščice prav kažejo. Mislim, da je ravno kontra in je easy way v levo. 😉
Vedno sem podpirala mlade, ki so želeli iti v svet in se dokazovat. Tudi jaz sem kot dekle s prijateljico preštopala skoraj celo Evropo, današnja mladina pa gre npr. v Novo Zeleandijo, pa ne vedo, kje bodo spali in kaj počeli. Hrabro dejanje, vsekakor pa si vsaka mati želi otroka imeti ob sebi. Tudi jaz, čeprav vem, da ti ta tvoj nemir ne da miru. Seveda bova prišla k tebi dopustovat, pa naj bo to Avstralija ali…..samo da boš našel, kar iščeš.